Da si boste lažje predstavljali, kako ti slikovni koani delujejo kot orakelj in kako jih uporabljati, vam dajemo nekaj okvirnih napotkov. Podrobnosti boste odkrili sami, saj orakelj govori vsakemu nekoliko drugače.
Prvo opozorilo je: ne sprašujte nepomembnih stvari in ne preizkušajte oraklja kar tako, ker vam bo dal nesmiselne ali zavajajoče odgovore. Ob njem se seveda lahko zabavate, toda hkrati ga jemljite zares.
Lahko si izberete le eno karto (in po potrebi za natančnejše pojasnilo še kakšno), lahko pa jih povlečete več in jih zložite v vrsto ali kakor koli se vam zdi primerno. Sami izberite zase in za vprašanje najprimernejši način. Kakor koli že – pomembno je, da to storite šele, ko imate vprašanje jasno izoblikovano. Zavedajte se tudi tega, kaj želite z odgovorom doseči. Če vaša namera ni jasna, vam orakelj ne more dati jasnega odgovora.
Ne vežite se samo na besede, a kljub temu vedno dobro razmislite o njihovem pomenu. Besedilo je le del, ki tvori celoto šele skupaj s sliko in številko. Pri številki si pomagajte z numerologijo in upoštevajte tudi, kaj to število pomeni vam. Te kartice namreč delujejo zelo subjektivno. (Kdo še ima o vas toliko podatkov kot vi sami?) Ko si ogledujete sliko, poskusite biti čim bolj umirjeni in jasnih misli. In ves čas imejte v zavesti vprašanje in njegov namen. Držite sliko v rokah, opazujte jo, zaznajte, kakšne občutke vzbuja v vas. Kaj je na sliki? Kaj vam pomenijo barve? Kaj sporoča kompozicija? Na kaj vas spominja slika kot celota in na kaj njeni posamezni deli? Vas v splošnem privlači ali morda odbija?
Tako dobivajte čim bolj celosten vtis o slikovnem koanu in ne pozabite na vprašanje in njegov namen. Pri občutkih in sporočilih poskušajte sproti ugotoviti, kako je to povezano z vašim vprašanjem. Dajte si duška in raziskujte!
Želimo vam veliko jasnih odgovorov, pravilnih odločitev in novih spoznanj. In ob vsem tem še ogromno zabave.
Tako, sedaj lahko začnete. Kaj vas torej najprej in zares zanima?
MATEJA BARTOL
Potreba po pomoči, ki jo človeku nudi orakelj, sega tako daleč kot sama civilizacija, le načini so se s časom spreminjali. Nekoč je bilo prerokovanje izjemno cenjena sposobnost in preroki, vidci ali kakor koli že jih imenujemo, so bili redki in nadvse spoštovani izbranci. Svojemu delu so bili popolnoma predani, imeli so ogromno posebnega znanja in k njim so hodili po nasvet tudi najuglednejši ljudje, veliki vojskovodje in vladarji. Danes pa ima prerokovanje – vsaj v našem delu sveta – za večino slabšalen prizvok. Delno zaradi mnogih lažnih “prerokov” in delno zaradi civilizacije, ki verjame le v razumske argumente. A način, ki ga uporablja orakelj, se razumskemu dojemanju izmika. Ora-kelj namreč deluje po čisto drugačnem načelu. Eni mu rečejo intuicija. Jung pa to imenuje “relativna hkratnost”. Prerokba namreč temelji na tem, kar vedno je in kar ne teče, ker je izvenčasno. Orakelj torej na podlagi vpogleda v tisto večno, kjer je vse hkrati in kjer je vse povezano z vsem, pozna tokove dogajanja ter vidi različne vidike in pomene situacije. Zaradi tega je pogled v prihodnost ali celosten pregled nad situacijo sploh mogoč. In zaradi takšne kompleksnosti je za konkretno vprašanje, ki za odgovor potrebuje pogled z določenega stališča, nujna še pravilna razlaga. Pojasnjuje pa lahko tisti, ki ima dober vpogled.
Prerokovanje je bilo od nekdaj obredno dejanje. Obred je namreč mediju pomagal prestaviti se v stanje, v katerem je bil omogočen vpogled v potek usode – kot so najraje rekli tistemu večnemu, kar uravnava življenje posameznika in univerzuma. V drugem tisočletju pred našim štetjem so na primer v Aziji, pa tudi ponekod drugod po svetu, za prerokovanje uporabljali kosti in želvje oklepe. Ko so jih obredno žgali, so se na njih naredile razpoke, iz katerih so potem razbirali namige božanskih sil in z njihovo pomočjo usmerjali spraševalce. Iz te tradicije je nastala znana Knjiga premen (ki je v osnovi prerokovalski priročnik, a je v resnici še veliko več). Temelji na heksagramih – stolpcih, sestavljenih iz pretrganih in nepretrganih črt, ki so abstrakcija prej omenjenih razpok.
Obred ob takšnem prerokovanju je bil sveto dejanje. Posvečeni je ob sebi prižgal kadilo, sedel obrnjen proti jugu (jug predstavlja svetlobo, ki povečuje jasnost) ter predse položil petdeset rmanovih stebelc (rman je veljal za sveto rastlino). Stebelca je prijel v desno roko in z njimi počasi trikrat zakrožil skozi dim kadila. Namen tega je bil, da se je vprašanje v miru izoblikovalo v vsej svoji jasnosti. Nato se je začelo precej zapleteno prelaganje in štetje stebelc. Na koncu je bilo treba rezultat štetja še interpretirati, kar je zahtevalo enako zbranost kot sam obred in poleg tega še odlično poznavanje sistema heksagramov.
V stari Grčiji so bila za posvetovanje z usodo najpomembnejša preročišča, v katera so ljudje hodili po pomoč k prerokom, božjim izbrancem. Ti so vsak na nekoliko drugačen način prihajali v stik s silami, ki so jim razjasnile sedanjost ali razodele prihodnost. Svečenica Pitija iz Apolonovega templja v Delfih je prerokovala tako, da je sedela na trinožnem stolu nad zemeljsko razpoko, iz katere so izhajale omamljajoče pare. Pod njihovim vplivom je govorila nepovezane stavke, ki so izražali voljo bogov. Razložiti pa si jih je moral spraševalec sam. Stari Grki so znamenja prihodnje dobre ali zle usode razbirali tudi tako, da so opazovali ptice, na primer njihov let. Če je ptica priletela z leve strani in je letela visoko in se ni ustavila, dokler ni v daljavi izginila iz vidnega polja opazovalca, je bilo to dobro znamenje. V nasprotnem primeru je bilo znamenje svarilo pred neugodnimi dogodki ali razpleti.
Danes so med najbolj razširjenimi načini prerokovanja branje iz različnih vrst kart, iz kavne usedline ali z dlani ali pa obisk jasnovidca, ki lahko napoveduje prihodnost brez tovrstnih pripomočkov. Poleg tega pa – kot je danes vse znanje v knjigah in elektronskih medijih dostopno vsakomur – so tudi oraklji prilagojeni tako, da so lahko na voljo vsakomur. Koliko si bo znal kdo z njimi pomagati in koliko jih bo razumel (spet tako kot z znanjem v knjigah), pa je odvisno od posameznika. Za pravilno razumevanje odgovora, ki ga da orakelj, pa je treba za začetek upoštevati vsaj en predpogoj – jasno zastavljeno vprašanje. Pravi odgovor lahko dobite le na pravilno zastavljeno vprašanje.
MATEJA BARTOL
Ko je delo končano, ga pozabimo.
Zato je večno.
Meditacije Khung Fu
Za najnovejša dela Mirande Rumine bi lahko rekli, da spominjajo na vzhodnjaške umetniške oblike, ki za obsežne vsebinske pripovedi, ali še bolje, za globoke resnice, ne potrebujejo velikih gest in mnogo besed. Celo nasprotno, svet neskončnih oblik in barv zmorejo poenostaviti na izrek, ki skriva premišljeno sporočilo, ali v pesem osupljivo subtilnega občutja, vendar s skrajno izbranimi izraznimi sredstvi. Naj je to budistični koan, japonski haiku ali Khung Fu meditacija – našemu prostoru, vajenemu pripovednosti in širokopoteznosti, ta prefinjena estetika nikoli ni bila posebej blizu. Šele v zadnjem obdobju, zahvaljujoč minimalizmu, novim umetniškim praksam, zlasti pa uveljavljanju vzhodnjaške filozofije, opažamo tudi pri nas artefakte, ki zahtevajo drugačno pozornost, ki ne želijo biti zgolj v okras in nimajo težnje po večnosti v materialnem smislu.
Miranda Rumina je že od vsega začetka združevala različne ustvarjalne postopke in umetniške izkušnje, saj je v materialih iskala predvsem najustreznejši način, da izrazi svoje nemirno notranje žitje. A ne glede na to, česa se je v danem trenutku lotila, vedno je bila vsebina oziroma sporočilo tisto, ki je določalo njegovo materialno podobo. Kakor da ji je pri zadnjih delih dokončno postalo jasno, da z vedno več slikami, objekti in celo fotografijami polni prostor, ki v preobilju vizualnih dražljajev že zdavnaj ne zmore več tiste pozornosti, ki jo umetnina tako zelo potrebuje za svoj stik s človekom. Uporabila je možnosti najsodobnejše tehnologije in celoten ciklus, ki je nastajal na Tajskem, ustvarila v virtualnem prostoru, in sicer s pomočjo fotoaparata, računalnika in interneta. Vse svoje predhodne izkušnje z materiali, med katerimi so tudi zelo tradicionalni, je prenesla v svet čipov, realne pokrajine v pesniške prispodobe, nekdaj v oblike in barve skrita sporočila pa v duhovite, na koane spominjajoče zapise, katerih izvor je često našla v ikonografiji popartistične kulture. Miranda je bila v umetnosti vedno družbeno angažirana, včasih provokativna, drugič zazrta v duhovne sfere posameznikovega bivanja, v najnovejših podobah, ki so nekakšne modificirane kolažne fotografije, pa se razkriva predvsem kot izjemno domiselna ustvarjalka, ki zna celo na temne plati življenja opozarjati tudi s sproščeno humornostjo. In morda je prav v teh, po formatu neambicioznih delih, uspela smiselno povezati svoja stremljenja k duhovnemu in konstruktivni pogled na stvarnost tako, kakršna preprosto je. Pri tem pa zmore ujeti ne le gledalčev pogled, marveč tudi njegovo misel in občutek, ter ga, ne da bi se tega zavedal, zvabiti v še zmeraj pravljične prostore naše navidez dolgočasne stvarnosti.
JUDITA KRIVEC DRAGAN
Dalaju
Nekaj se je zgodilo. Čas ni več obstajal. Tam nekje daleč na vzhodu, kjer se večnost zliva z Indijskim oceanom in omogoča nedelovanje. Postaneš votel bambus in izgineš, da napraviš prostor za nevidne niti, ki zaplešejo svoj ples.
Vsak dan je nov dan. Ljudje prihajajo in odhajajo, dajejo in jemljejo. Narava je ves čas največja zaveznica poleg digitalnosti zahodne tehnologije, ki ujame trenutek in ga neslišno predela v novo. Staro in novo se srečata, znanje oživi.
108 je sveto število. V vseh pogledih magično in v vseh kulturah in religijah prepoznavno. Kvaliteta naredi prostor kvantiteti. Umetnost ni dekla komercialnih tokov. Postavite vprašanje in dobili boste odgovor. Tudi števila govorijo zase. Abstraktno se pomeša s konkretnim. Pla-netarnost je osnova nove klasike in materija še nikoli ni zvenela bolj doneče.
Življenje je bolj živo, če ga opazuje smrt. Barve govorijo zase, oblike se ne da ujeti. Hvala vsem modelom, hvala praznini in polnosti, hvala.
Zahod z najnovejšo tehnologijo in znanjem oplemeniti vzhod. Užitek je v tišini zaslišati plosk ene roke. In vzplameneti v pozabi.
Zen je smer, pot in svoboda v nesvobodi.
MIRANDA RUMINA